Konteksti (Tomaž Bešter), 7. december 2016 ― Zdi se mi, da je najtežje pisati o odnosih. Še posebno v družini. Nekaj zahtevnega je na tem. Težko je pisati o nečem, katerega del si sam, obenem pa presegati minimalno točko kredibilnosti, da ti svet verjame. Da bralci začutijo, da daješ vtis, da govoriš resnico in ne manipuliraš. Iskrenost vendarle nekaj pomeni. Omogoči majhno luknjo ter skoznjo vdre empatija slehernega izmed tistih, ki si jih navdušil. Brez iskrenosti mogoče ni ničesar. Ali pa vse, če si dober lažnivec. A takih je malo in še pri teh gre resničnost v pripovedi krepko onkraj resnice in laži. In tam se začne dobra bralna izkušnja. Veliko dobrih knjig, mogoče celo vse, v končni fazi opisujejo odnose med ljudmi. Veliko dobrih zgodb je doma v družini, doma so doma. Če malo pomislim, družina je neusahljiv vir navdiha. Spomnim se le nekaj zadnjih: Kristalni kardinal, Zadnji pobeg, Križišče štirih poti, Pojdi, postavi stražarja, Figa, Moj boj … vse te imajo glavne ali katero od stranskih pripovedi zasidrane v družini. In vsaka od teh na povsem svoj način, tudi bolj ali manj dobro učinkujejo. A še vedno se mi zdi, da je o odnosih najtežje pisati. Staviti na realnost enega pogleda, je v knjigah o zapletenih družinskih odnosih zelo tvegano početje. Tu stvari niso črnobele. Pa dostikrat tudi v barvah ne. A pritegnejo pozornost, brez dvoma jo pritegnejo. vir slike: emka.si Tako intrigantno je bilo tudi branje Pokopljite me za šprajc, ruskega pisatelja Pavla Sanajeva. Piše o odnosih, piše o družini, deluje iskreno, omogoča empatijo in s svojim pisanjem omogoča uvid v širše polje družinskih odnosov in ljubezni mimo neke partikularne sodbe o zgolj situacijah v knjigi. Ob tem, da v knjigi ti odnosi nikakor niso črnobeli, povsem jasno pa je, da prostorje, ki si ga ob branju romana zarišemo v glavi, nima nikakršnih barv. Pritegne pozornost s svojo neposrednostjo, tudi jedrnatostjo. Snop odrskih luči vrže predvsem na lik babice, nedvomno ene bolj neverjetnih literarnih oseb, o katerih boste brali. Prosil bom mamo,

Filmski kotiček, 5. december 2016 ― aka Horse Money Slo naslov: - Drugi naslovi: Horse Money Država: Portugalska Leto: 2014 Dolžina: 103',  Imdb Žanri: Drama   Slo recenzija: -  Režija: Pedro Costa Scenarij: Pedro Costa Igrajo: Ventura, Vitalina Varela, Tito Furtado, Benvindo Tavares [ENG] Horse Money is the stunning new film from award-winning director Pedro Costa.  The film follows Ventura - the enigmatic lead of Costa’s earlier groundbreaking film Colossal Youth (2006) - as he traverses a seemingly endless night populated by the ghosts of his, and his country’s, past. From the restless spirits that haunt this decaying urban landscape, Costa conjures a spellbinding and unclassifiable cinematic experience.  Winner of the Best Director prize at the 2014 Locarno Film Festival, and already featured in many worldwide critics' Top 10 Films of 2014 lists, Horse Money is a hauntingly beautiful contemplation of Portugal’s tumultuous past and uncertain future from one of the true poets of contemporary European cinema. [Official Site] ************ The restless spirits of Portugal’s post-colonial underclass stumble dazedly though the wilds of “Horse Money,” the latest — and in some respects the most striking — of director Pedro Costa’s hallucinatory bulletins from the Lisbon slum known as Fontainhas. Already reduced to rubble at the time of Costa’s previous feature, the polarizing Cannes competition entry “Colossal Youth,” the Fontainhas of “Horse Money” exists only as memory and myth, its displaced residents — led once again by Costa’s non-pro muse, the septuagenarian construction worker known as Ventura — ever more adrift and further from home. Less overtly “difficult” than some of Costa’s work, “Horse Money” still lacks a traditional narrative structure and demands a patient, inquisitive audience, but the director’s cult of admirers has been growing (as evidenced by a Criterion DVD set of the first three Fontainhas features) and should continue to do so with this strange, hauntingly